Zakon številka 32 iz leta 2009 glede varstva in upravljanja okolja je glavna pravna podlaga na področju okoljskega prava v Indoneziji.
V Indoneziji obstaja več kot 30 vladnih predpisov in predsedniške odločitve v zvezi z okoljskim pravom.
Indonezija ima enega največjih gozdov na svetu, in sicer tropski deževni gozd, kar je zelo pomembno za globalno okolje.
Indonezija je ena od držav, ki je leta 2015 podpisala pariški sporazum o podnebnih spremembah.
V Indoneziji je več nacionalnih parkov, kot sta Nacionalni park Mount Gede Pangrango in nacionalni park Komodo, zaščiten z zakonom.
Indonezija ima tudi vladni program za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, in sicer nacionalni program pri zmanjševanju emisij zelenega plina (NDC).
V Indoneziji je več nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s področja okolja, kot sta Walhi (Wahana okoljsko okolje) in Greenpeace Indonezija.
Indonezija ima tudi zakon številka 5 iz leta 1990 o ohranjanju bioloških naravnih virov in njegovih ekosistemov, ki urejajo ohranjanje biotske raznovrstnosti.
Indonezijska vlada je sprejela več ukrepov za zmanjšanje onesnaževanja zraka, kot je prepoved uporabe vozil s starimi dizelskimi motorji.
Indonezija ima tudi zakon 18 iz leta 2008 o ravnanju z odpadki, ki ureja ravnanje z odpadki in varstvo okolja pred vplivom odpadkov.
