Utilitarizem je etična teorija, ki navaja, da je pravo dejanje dejanje, ki prinaša največjo korist za število ljudi.
Koncept utilitarizma je v 18. stoletju prvič uvedel britanski filozof Jeremy Bentham.
Bentham razvija načelo utilitarizma s predlaganjem ideje, da je človeška sreča glavni cilj njihovega obstoja, vsako dejanje pa je treba izmeriti na podlagi njegovega pozitivnega vpliva na človeško srečo.
V Indoneziji se je utilitarizem uporabljal v številnih javnih politikah, na primer pri razvoju infrastrukture in varstvu okolja.
Uporaba utilitarizma v politikah razvoja infrastrukture je razvidna iz prizadevanj vlade za povečanje dostopnosti in udobja javnega prevoza, ki naj bi izboljšala blaginjo skupnosti.
Medtem je razvidno iz uporabe utilitarizma pri varstvu okolja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in izboljšanje kakovosti zraka, ki naj bi izboljšala dobro počutje človeka.
Vendar se je v Indoneziji pojavila tudi kritika utilitarizma, zlasti v okviru človekovih pravic in socialne pravičnosti.
Nekateri kritiki menijo, da je utilitarizem preveč osredotočen na koristi večine in ignorirajo interese manjšine.
Poleg tega kritiki poudarjajo tudi problem merjenja koristi in izgub, ki jih je pogosto težko objektivno meriti.
Kljub temu utilitarizem ostaja ena od pomembnih etičnih teorij v indonezijskem kontekstu in se uporablja kot vodnik v mnogih javnih politikah.